INTERVJUJI IN RECENZIJE

NOVA MUSKA, 13. AVGUST 2013: INTERVJU Z URŠULO RAMOVEŠ – SEDEM II

VAL 202 – NA SCENI, 24. JULIJ 2013: URŠULA RAMOVEŠ IN FANTJE Z JAZBECOVE GRAPE – TALISMAN
DNEVNIK, 3. NOVEMBRA 2012: SOSNETE JE MOGOČE PISATI TUDI V FABRIKI
GORENJSKI GLAS, 30. NOVEMBRA 2012: FENOMEN JANEZA IN URŠULE RAMOVEŠ
GORENJSKI GLAS, 3. DECEMBRA 2012: PRED HIŠA SEDIM… PA JIM
Pogovor z Uršulo in Janezom Ramovešem ~ Piism za bel pozn zutri (Delo) (PDF/JPG oblika)

KRITIKE


»Magičen nastop smo prejeli tokrat, pravo gromoglasno skrivnost iz davno koloniziranih, tihih, zagovednih krajev. Poredkoma imamo priložnost spremljati »tekočo folkloro« v najboljšem pomenu izraza. In še nekaj – najbrž je vmes dialekt, ki je med najspevnejšimi, kar jih premore slovenščina; nič kaj dosti ni motečih voženj po samoglasnikih in s tem jokave melizmatike. Res pa je tudi, da so glasovi v triu (ravno prav) šolani in jim torej ni tuje, kam postaviti dramatsko dobo, da ne trpita splošno razumevanje, celosten učinek. Poleg tega so se govorile prave in zgolj prave stvari. Postavljeni v skoraj nepomičen zbor – brigajo jih žanrska pravila! – s komaj kakšno hudomušno trpko besedo v nagovor so nastopajoči navrgli še in še bogate snovi.«

(Miha I. Zadnikar, iz ocene koncerta – Delo, 28. 6. 2007 – v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ob predstavitvi plošče Anglčešejne v okviru abonmaja Glasbe sveta)

»…Uršula ostaja mojstrica sopostavljanja in izpostavljanja neobičajnih dvojic, že tako prisotnih v večpomenskih in nelinearnih poetskih dogodkih; pesmim z otožnim ali celo hudo temačnim temam z lahkoto prida nadih duhovitosti, in obratno – v kaki zabavni temi, odpeti z resnobnimi vokali, se nam v hipu razkaže s trpkostjo prepojena nenavadna običajnost vsakega trenutka življenja.«

(Mario Batelić, radio Študent, Tolpa bumov, 2006)

»Posebno in celo preroško.«

(Jelka Kernev Štrajn, recenzija Staroselskega ciklusa, Delo, Književni listi, 2006)

»…A ravno ta glasbeni minimalizem daje »močnim« besedilom dovolj prostora za dihanje in vse skupaj deluje, »da gredo kocine pokonci«. …In da povzamem vse skupaj dvobesedni slengovski frazi: Čista zmaga.«

(Viktor Škedelj – Viki, Muska, 2006)

»Nobene avtoritete ni, pred katero bi bilo potrebno zagovarjati to eksistenco ali relativizirati svojo jezikovno neustreznost. Jezik Poljanske doline je suveren svet, po ničemer manjvreden od neštetih drugih jezikov modernega Babilona.«

(Zdravko Duša, spremna beseda k pesniški zbirki Staroselski ciklus, CZ, 2006)

»Tole, drage in dragi moji, je poslastica! Staroselski ciklus (CZ, 2006), pesniška zbirka Janeza Ramoveša in dodana zgoščenka z uglasbitvijo in interpretacijo 12 pesmi Uršule Ramoveš… Vrhunska stvaritev vrhunskega pesnika. Privoščite si, v knjigi, na zgoščenki, še najbolje pa v živo. Ja, gvišn.«

(Borut Omerzel, Playboy, avgust 2006)

»…Glasba Uršule Ramoveš je preprosto predobra in prezahtevna. Vsekakor bi si zaslužila več javne pozornosti.«

(Darinko Kores Jacks, Večer, maj 2006)

»Slednja (ljudska glasba) odločilno zaznamuje album, saj veliko pesmi, čeprav so avtorske in popolnoma sveže, zveni, kot bi bile del starodavnega ljudskega izročila. K temu občutku v enaki meri prispevajo same melodije kot tudi aranžmaji, v katerih velikokrat dominirata harmonika in violina. Občasne skromno, zadržano zastavljene inštrumentalne spremljave Uršulin neverjetno močan in ekspresiven vokal pripelje do pravcatega razkošja zvokov in zvočnih odtenkov. Navzlic temačnosti sporočil album odlikujeta neobičajna žar in strast. Strast do ustvarjanja in radoživega, popolnoma doživetega in globoko občutenega podajanja zgodb z manj sončnih strani življenja.«

(Mario Batelič, Muska, jan. 2004)

»Občudovalcem Janezove in Uršuline umetnosti so njuni izdelki nezamenljive dragocenosti, saj v zgodbah in podobah iz kot da le nekdanjega ljudskega oziroma kmečkega okolja (zapuščenega nekje daleč proč od ostalega ponorelega sveta) v sebi zadržujejo boleča sočutja s tragičnostmi pa tudi ironijo in humor in mnoga mnoga druga nasprotja. Zaradi njih, sočne slikovitosti in napetične prefinjenosti je Janezova poezija težko opisljiva, je kot magnet, ki te povleče vase, da obujaš vedenja in spomine na nekakšen (že?) arhaični svet, ki pa je s svojimi knofrontacijami med zahtevami čustev in narave na eni in zahtevami družbe na drugi strani – popolnoma sodoben in velja za katerokoli okolje in za vse čase.«

(Vida Mokrin – Pauer, Apokalipsa 75/76/77, 2004)

»Če so meje mojega jezika meje mojega sveta, potem je tudi neskončnost moje govorice neskončnost mojega prostora. In če so bili narečni govori še pred nekaj desetletji zasmehovana ostalina preteklosti, so danes tisto okolje, v katerem se rojevajo najizzivalnejše sodobne pripovedi. Kljub videzu, da nas bo vse pogoltnila angleščina, se lokalni govori vračajo na sceno tudi v popularni glasbi. Uršula Ramoveš z govorico glasbe in Janez Ramoveš z govorom narečja odsirata svet skozi poljansko izkušnjo. V lokalnih zgodbah in navidez arhaični zvočnosti se skrivajo sodobne pripovedi. Navidez preprosto, a učinkovito.

Uršulina uglasbitev pripovedi Janeza Ramoveša je raznolika. Nekaj šansona, nekaj kabarejskega vzdušja, odsevi jazzovskega petja in natančno solopetje, ki učinkuje kot ljudsko, četudi je v resnici od njega oddaljeno prav toliko kot večina druge sodobne glasbe. Harmonika pričara videz prešernega vzdušja, potem pa nas pričaka glas, ki ne pušča dvomov: to je zven muz, ki se razposajeno poigravajo s preproščino umetniške izkušnje.

Ob samozaložniški plošči Sugar Free Baby, rokodelskem domačem izdelku Uršule Ramoveš, ki nas je razveselila pred štirimi leti, je bilo jasno, da se nam obeta glasbena poustolovščina, ki še ni nedvoumno nakazala smeri, v katero se bo razvijala. Takšna, raznorodna, je ostala tudi nova mojstrovina, Na sunčn dan sm se z beciklam pelu, s katero nas je pred nedavnim obdarila založba Sanje. Avtorski pečat mojstrske vokalizacije Uršule Ramoveš in nabrušene lirike Janeza Ramoveša, avtorja niza odmevnih pesniških zbirk (Božjastnice, Striptiz namesto Kim Basinger, Poročilo iz geta in Moja velika debela mama) so podkrepili gostujoči glasbeniki in pevci, ki dajejo celoti neizbrisen pečat tiste muzike, ki se vsaj v dveh razsežnostih približuje antičnemu idealu celovitega deja muz.

Če nič drugega, nas očarajo subtilne modulacije glasu Uršule Ramoveš, ki se brez težav sprehaja po zvočnih poljanah brez instrumentalne spremljave. Konec koncev se v njenem glasu skrivajo leta študija solo petja. Je pevka, ki navduši z glasom kot instrumentom. A to nikakor ne pomeni, da bi lahko preslišali besede in njihovo sporočilnost. Oboje skupaj in presežni umetniški učinki samosvoje ustvarjalnosti so tisto, kar ponuja Uršula Ramoveš v času, ki ni ravno najbolj naklonjen navidez preprostemu rokodelskemu mojstrstvu.«

(Rajko Muršič, za Mesto žensk, 2003)

»Uršulino petje se spretno giblje med ljudsko pesmijo, samospevom, jazzovskim petjem in nekaterimi starejšimi vokalnimi tehnikami. Ves čas nas navdušuje skrbno niansirana barvitost Uršulinega glasu in brezhibna intonacija ter interpretacija besedil Janeza Ramoveša.

…Uršula Ramoveš ni le še ena izvajalka ‘ljudskih’ pesmi, temveč sodobna ustvarjalka, ki upošteva tradicijo kot vir navdiha. V vsakem primeru pač gre za pomembno osvežitev slovenskega glasbenega dogajanja. Nespregledljivo.«

(Rajko Muršič, Muska, jan. 2001)

»…iz sodobnih časov, in vendar tako ruralna v narečju. Tako ozadje nam predrzno odpira vse neslutene globine in širine, na kakršne nismo navajeni v tej najpogosteje žalibog pritlehni, položni in kar malo zatohli zborni izreki, kot se nam kaže in smo jo navajeni v tem posvečenem knjižnem jeziku, kakršnega resnici na ljubo v beletristiki žal tudi izključno poznamo.«

(Mihael Bregant, Mladina 43, 2001)

»Eden najlepših glasov, ki ga lahko ta trenutek slišite v teh krajih. Že zaradi njega se splača potruditi prek hribov in dolin.«

(Miha Mazzini, Nedelo, 2000)

»Dobili smo novega velikega pesnika, povrhu še inovatorja, zakaj narečna poezija doslej ni dosegala visoke umetniške ravni. Ramoveš skrajno neposredno, le na videz preprosto opisuje podirajočo se idilo kmečkega življenja. Po eni stani je vse še, kakor je bilo nekoč, po drugi stani pa vse skupaj ni nič več zares. To globoko nasprotje izražata pesnikova presunljiva ironija in prisrčno krohotajoč se humor…

…Vtis, ki ga napravi ta poezija na bralca, če se le potrudi doumeti narečje, je opojen kakor močno vino. Prav posebno učinkoviti so ritem in rime te poezije, ker narečje omogoča številne čisto nove, doslej neznane možnosti.«

(Vital Klabus, Delo/Književni listi, avgust 1996)

»Ali če hočete. Zavedanje, da je z nami smrten tudi naš jezik. Da je ustvarjalen odnos do jezika kompatibilen z ustvarjalnim odnosom do vsega sveta, če nam je kaj do tega. In obrnjeno:z zanemarjanjem svojega jezika se sami zapisujemo tudi svoji etnični in etični zanikrnosti.

Spet smo nekje na začetku in Janez Ramoveš je med prvimi.«

(Franci Zagoričnik, Gorenjski glas, april 1996)

»Pa se najde fant, ki v ruralnem, »bogozahrbtnem« svetu pod golo kupolo Blegoša zbira domača semena in jih brez sramu seje v zemljo.«

»Jezik mu zagori v svečani preproščini, prav nič se ne sprašuje o mejah, ga ne pretresa skrb, da bo bleknil kakšno porumenelo od zaplankanosti, kakšno besedo brez znanstvene dovolilnice.«

(Jožek Štucin, Primorska srečanja 181, 1996)

»Gre za vznemirljivo podeželjskost, svežo črkovno vizualizacijo slovenščine, novo bukoliko…. naj ostane pri tem.«

(Mihael Bregant, Mladina 53, 1996)